372 12.1 KOMUNIKACIJA MED GASILCEM NA VRVI IN EKIPO NA SIDRIŠČU Komunikacija med gasilcem na vrvi in ekipo na sidrišču lahko poteka različno: glasovno, s pomočjo ročnih radijskih postaj in z dajanjem ročnih ali zvočnih signalov, na primer s piski piščalke. Pri manjših razdaljah, pri katerih se gasilec na vrvi in ekipa na sidrišču med seboj dobro vidita in slišita, je najboljši način kombinacija glasovne komunikacije in dajanja ročnih signalov. Gasilec z roko da enega od dogovorjenih znakov, hkrati pa z ustrezno jakostjo glasu ekipi na sidrišču tudi glasovno naroči, kaj naj dela. Pri večjih medsebojnih razdaljah ali kadar se gasilec in ekipa na sidrišču med seboj ne vidita, se priporoča uporaba ročnih radijskih postaj ali zvočnih signalov s piščalko. Pri uporabi zvočnih signalov s piščalko mora imeti ekipa vnaprej določen sistem zvočnih signalov in veliko vaje. Dajanje zvočnih signalov s piščalko je lahko v nekaterih okoljih zelo oteženo, kot na primer v jaških, kjer prihaja do odboja zvoka. Priporoča se, da se zvočni signali dajejo samo takrat, ko je to nujno in ni mogoča uporaba drugega načina komunikacije. Zvočni signali s piščalko so lahko: • en pisk – »STOJ« ali »STOP«, • dva zaporedna piska – »DVIGAJ« ali »GOR«, • trije zaporedni piski – »SPUŠČAJ« ali »DOL«. Pri uporabi ročnih radijskih postaj mora gasilec na vrvi pravočasno naznaniti namero za dejanje, ki sledi. Na primer: »Še 10 m!«, »Še 3 m!, »Še 1 m!«, »Še pol metra!«, »Še 20 cm!«, »Stoj!« Za ekipo v sidrišču je ta način obveščanja o potrebni globini spusta nujen, saj je treba proti koncu spusta hitrost spusta zmanjšati in tako zagotoviti počasen dotik s tlemi. Če gasilec na vrvi ekipi ne bi naznanil bližajočega se konca spusta in bi med spuščanjem naenkrat zahteval »Stoj«, bi ekipa spuščanje končala prepozno, gasilec s poškodovancem pa bi najverjetneje udaril ob tla s preveliko hitrostjo. Slika 589: Ročni signali »SPUŠČAJ«, »DVIGAJ«, »STOJ« (vir: www.csod.si186) Slika 590: Zvočni signali s piščalko (vir: Marko Zibelnik)
RkJQdWJsaXNoZXIy MzA3ODM3Mg==