226 5.3 PRAVILA PRI IZDELAVI SIDRIŠČ V VRVNI TEHNIKI Pri izbiri sidrišča za delo na višini moramo upoštevati nekaj pravil, ki lahko odločilno vplivajo na varno delo. Čeprav imamo na sebi in v vrvnem sistemu standardizirano opremo (pas, vrvi, vponke, blažilnik, zavore, prižeme itn.), ki je večinoma sposobna prenesti sile 2200 daN ali več, to ni nujno dovolj. Pogosto radi tudi v kakšnem drugem kontekstu rečemo, da je veriga močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. V vrvni tehniki je lahko najšibkejši člen sidrišče, saj v naravi nikjer ne moremo biti prepričani, da je neko drevo dovolj močno ali zdravo, da bo ob statični, še bolj pa ob dinamični, obremenitvi vrvnega sistema sposobno prenesti silo na primer 600 daN. Glede na vrsto sidrišč delimo sidrišča na naravna in umetna, glede zanesljivosti pa na zanesljiva in nezanesljiva. Naravna sidrišča so sidrišča v naravi (drevo, skala, korenina), umetna sidrišča pa je na neko mesto postavil človek, največkrat za neki drugi osnovni namen (objekt, jekleni nosilec, leseno ostrešje, jeklena palična konstrukcija) ali pa namensko za sidrišče v vrvni tehniki (vozilo, trinožec, bipod, monopod, medvratna konzola, »svedrovec«, »fiks«). Vsako zanesljivo sidrišče ni nujno tudi primerno sidrišče, vsako primerno sidrišče pa je hkrati tudi zanesljivo sidrišče. Slika 374: Naravna in umetna sidrišča (vir: Marko Zibelnik)
RkJQdWJsaXNoZXIy MzA3ODM3Mg==