168 NOSILNOST VRVNE ZAVORE Med uporabniki se pogosto pojavi vprašanje, koliko so vrvne zavore nosilne, saj je na njih pogosto napisanih več dovoljenih obremenitev, kar povzroča zmedo. Uporabnik mora oznake na vrvnih zavorah brati skupaj z navodili za uporabo vrvnih zavor. Navodila opisujejo mogoče načine oziroma omejitve njihove uporabe. Večinoma je tako, da je dovoljeno le tisto, kar je kot dovoljeno navedeno v navodilih, vse, kar je označeno kot nevarno ali sploh ni napisano, pa je prepovedano. Standarda, ki obravnavata naprave za spust po vrvi, sta EN 341 in EN 12841. Standard EN 341 obravnava vrvne zavore kot naprave, namenjene reševanju v širšem pomenu besede, EN 12841 pa pri tipu C obravnava vrvne zavore kot naprave za dostop po vrvi, torej spust. Svoj pogled na zahteve obeh standardov glede vrvnih zavor je predstavil Miha Staut, ki je v Skylotec Adriatic, Anthron, d. o. o., odgovoren za razvoj in preizkušanje. V nadaljevanju je predstavljen povzetek njegovih odgovorov. Čeprav sta oba standarda na videz namenjena podobni uporabi, je namen uporabe različen in zato tudi preizkusni pogoji. Reševanja so različna, od preprostih evakuacij z vzpetih površin in potreb po hitrih umikih, morda celo v omejenih prostorih, do kompleksnih manevrov za premagovanje različnih ovir. Med te uvrščamo zahtevnejša reševanja z vrvno tehniko, ki jih izvajajo gorski in jamarski reševalci, vedno pogosteje pa tudi gasilci. Temu se standard EN 341 prilagaja s tipi (tip 1 = avtomatsko zaviranje, tip 2 = ročno upravljano zaviranje) in razredi, ki so določeni glede na energijo med spustom, od A-razreda, povezanega z največjimi energijami, do D-razreda, v katerem je vrvna zavora namenjena samo enkratnemu spustu. Standard EN 12841, ki obravnava vrvne dostopne sisteme, se deli na tri tipe: tip A obravnava naprave za prestrezanje padca, tip B vrvne prižeme, namenjene vzpenjanju po vrvi, tip C pa vrvne zavore. Zaradi pričakovanega načina uporabe se zahteve obeh standardov, ki izhajajo iz varnostnih faktorjev, nekoliko razlikujejo. Pri EN 341 se na primer kot naprava obravnava le celota vrvi in zavore. Čeprav fizično ločljiva, je neskladna, če se ne uporablja v ustrezni kombinaciji. V okviru EN 12841, tip C, pa je določen le razpon premerov vrvi, dokler gre za oplaščene statične vrvi tipa A. Dinamičen preizkus za reševalne naprave po EN 341 je nekoliko blažji kot za vrvne dostopne sisteme po EN 12841, tip C. Preizkus statične nosilnosti in funkcionalni preizkus pa sta zahtevnejša za reševalne naprave po EN 341. Statična nosilnost (razpočna sila) se pri blokirani vrvi preizkuša za EN 12841, tip C, pri 12 kN (≈ 1200 kg), pri EN 341 pa pri desetkratni največji opredeljeni in označeni masi (npr. če je največja opredeljena ter označena masa 200 kg, bo preizkus od naprave zahteval zadrževanje sile 20 kN (≈ 2000 kg) za tri minute brez pretrga). Funkcionalni preizkus se po EN 341 izvaja z varnostnim faktorjem 1,25, pri EN 12841 pa ne. Obsega polno opredeljeno višino spusta (npr. 150 m) z največjo opredeljeno maso (npr. 200 kg), pomnoženo s faktorjem 1,25, kar pomeni, da je treba funkcionalni preizkus opraviti z maso 250 kg. Ob tem je treba dokazati, da je maso mogoče spuščati nadzorovano (med 0,5 in 2 m/s), da vse funkcije naprave delujejo (npr. vsi stop položaji) ter da deli zavore v stiku z uporabnikom ne presežejo kritične temperature (48 °C). Preizkus je treba ponoviti v suhih in mokrih razmerah. Ker omenjenega varnostnega faktorja 1,25 pri standardu EN 12841 ni, pomeni, da isti zgoraj opisani spust po tem standardu navrže največjo opredeljeno maso 250 kg. Žal prenos ni avtomatičen, ker je skladno s tem standardom treba dokazati funkcionalnost pri ekstremih intervalih premerov vrvi (npr. 10 mm in 12 mm). Preizkus se ponovno izvede v suhih in mokrih razmerah. EN 341 zahteva, da proizvajalec na vrvno zavoro napiše najmanjšo in največjo obremenitev v [kg] in največjo višino oziroma globino spusta v [m]. Glede na omenjena podatka je določeno število spustov za energetski preizkus opredeljeno po naslednji formuli, pri čemer so W energija [J], m masa [kg], g gravitacijska konstanta 9,81 m/s2, h višina spusta in n število spustov. Večina vrvnih zavor torej omogoča obremenitve z dvema osebama, pri čemer je treba upoštevati navodila za uporabo, v katerih pogojih je to dovoljeno. Slika 278: Podatki o nosilnosti vrvnih zavor Petzl Stop, I'D in Clutch (vir: Marko Zibelnik) Enačba 6: Izračun potencialne energije
RkJQdWJsaXNoZXIy MzA3ODM3Mg==